Klasika! Tilen Lebar: Razjasnitve samoodtujevanja

Da zvok in glasba nimata meja, slišimo pogosto. Saksofonist, skladatelj in vsestranski umetnik Tilen Lebar nas bo popeljal do meja in še čez.
Tilen Lebar je slovensko-nizozemski skladatelj, improvizator in saksofonist, ki v svojem delu raziskuje razmerje med spominom in resonanco različnih akustičnih prostorov. V zadnjem desetletju je razvil prepoznaven razširjen izrazni besednjak za saksofon, elektroniko in druge instrumente, ki ga osebno navdihujejo. Z njim premika meje že znanega, širi možnosti konvencionalnih instrumentov ter ustvarja zvočne izkušnje, ki poslušalcem ostajajo v spominu.

Posvečanje različnim preparacijam saksofona in s tem širjenju ali tako imenovanim odtujevanjem zvoka samega inštrumenta mi je v zadnjem desetletju razjasnilo dvoje; da lahko tako imenovano zvočno sintezo, ki občasno referira na zunaj – kontekstualne asociacije (npr. tračna žaga za kovino, delo na gradbišču, sintetični zvoki itd.) nadziramo skozi tehnični aspekt samega inštrumenta in skozi obvladljive instrumentalne parametre zvoka.Kot drugo; fizična preparacija inštrumenta dejansko povzroča preobrazbo (kot na primer – F. Kafka in socialna struktura spremembe pričakovanega, psihološko dojemane in introspekcija) in s tem spremembo akustičnega korpusa saksofona.
V praksi tovrstni pristopi omogočajo nenaravne spremembe zvoka na saksofonu, ki občasno pridobi akustične lastnosti drugih inštrumentov, kot so npr. prečne flavte, klarineta, trobente in ostalih. Tako se lahko skozi akustično igro saksofon odtuji od lastnega izvora, skozi elektroakustično preobrazbo, pa dobi dodatne razsežnosti zvoka, ki nimajo konkretne navezave na zvočno umetnost, temveč večkrat spominjajo na slikarsko tehniko z akvareli, ki povzroča niansiranje ter preplet barvnih spektrov skozi fizično gesto.

Spektralni pristop omogoča organskost materiala, večno materijo, ki v svojem bistvu vrne primarnost in refleksijo na slišno mesto.Tokratni solo večer, poimenovan Razjasnitve samoodtujevanja (inspiriran s strani K. Marxove teorije o odtujevanju, ki se nanaša na mehanizacijo socialnega razreda in same narave dela), prinaša slednje, solistično igro akustičnega inštrumenta s preparacijami in elektroakustično obdelovanje zvoka saksofona, ki v celovečernem koncertu zajame vse sonične parametre, ki so tako na meji izvedljivega kot tudi na meji tehnične zmožnosti samega inštrumenta in spektralnih računalniških vmesnikov.

“Kljub temu, da je tovrstni večer povezan z glasbo, ga vidim kot svojevrsten akvarelni pristop, zvočni eksponat, ki črpa material iz obstoječih del filozofije, kompozicij in eksistencialističnim pristopom ter dojemanjem saksofona kot predmetom praktičnih spoznanj.”