Vino in kulinarika

V DEŽELI ŠIPONA IN DRUGIH IZVRSTNIH VIN

Stoteri vinski griči, na njih pa topoli, tukaj jih imenujemo palme, zaselki in posamezne hiše, tu in tam cerkvica ter nekdanje gosposke hiše – dvorci, ki s svojimi velikimi starimi kletmi pričajo o slavni vinarski tradiciji krajev okoli Jeruzalema.

"Šipon – C‘est bon!" so vzkliknili vojaki v času Napoleonovih pohodov skozi naše vinorodne kraje. In res je odlično vino – ta naš poseben šipon!

Družbo mu delajo številne druge sorte, tako svetovne kot udomačene: laški rizling, sauvignon, renski rizling, chardonnay, traminec, sivi pinot, modri pinot, modra frankinja ... Roke vsakega od številnih vinarjev pa tem sortam vtisnejo osebni pečat in podpis. Pri nas rastejo in zorijo vina za vse okuse sveta!

Šipon odlikuje prijeten sadni vonj (po zrelem ananasu), nadih zelenih mandljev, lešnikov, tudi pokošene trave in sena, morda pa koga vonj spominja celo na oljčno olje in ribico, ki plava v njem! Ko je res tak, da malo rodi in da je vinar s posebno skrbnostjo pretehtal svoje korake, ima polno, bogato telo in živahno, a zmerno kislino.

PRI NAS SE DOBRO JE

Pristna prleška kulinarika, le kdo je ne bi oboževal? Prava paša za oči, bogastvo različnih arom in okusov, ki so prvinski in nepotvorjeni in zato toliko bolj navdušujoči.

V svojem bistvu je zelo preprosta, saj se naslanja na sestavine, ki se pridelajo doma, okoli hiše, na njivi in v domačem hlevu. Pripravljena je na načine, kot jih poznamo domačini – Prleki – že desetletja, lahko rečemo kar stoletja.

Kvašene in nekvašene dobrote iz pšenične, ržene in ajdove moke, pri katerih se kot dodatek pojavijo skuta, ocvirki, zelišča, sveže ali suho sadje. Gibanice, pogače, postržjače, potice, kvasenice, žganci, krapci, solenke, različne vrste kruha … so le nekatere izmed številnih dobrot.

V kulinariki in na polju imajo pomembno vlogo tudi buče. Bučno olje je zaradi svoje edinstvene arome, posebnega okusa in atraktivnega videza v prleški kuhinji nepogrešljivo.

ZOBL IN MESO IZ TÜNKE

Zobl je pregrešno okusna specialiteta, ki se jo namaže na domači črni kruh, spečen v lončeni krušni peči. Zobl je zaseka, namaz bele barve, navadno brez koščkov mesa, ki jo pripravljamo iz obarjene slanine, ki smo jo po kuhanju razrezali, solili, ohladili, morda še dodatno začinili in zmleli. Svinjska maščoba sodi v vsako dietetiko, je zdrava, žal pa je bila v prejšnjem desetletju ali dveh zaradi vpliva industrijskih prehranskih ponudnikov izrinjena in degradirana.

Meso iz tünke je prav tako znamenita prleška kulinarična posebnost. Zapisi pravijo, da naj bi se na tem področju pripravljala že od 15. stoletja naprej. Osnova so primerno veliki, najboljši kosi svinjskega mesa, ki jih mojstri nasolijo in potopijo v razsol za 14 dni. V razsolu je prekuhana voda, kamor poleg soli dodajo še lovor, česen, poper in čebulo (lük). Meso je treba med mariniranjem vsak dan obračati.

Ko kose mesa vzamejo iz razsola, jih navadno malo operejo, nekateri celo potopijo v čisto vodo za nekaj ur. Meso odcedijo in osušijo, obesijo v dimnik, da se »pozelha« ‒ dimi (nekateri tega ne počnejo) – in nato sušijo na zraku. Nato ga v peči popečejo, ohladijo in vložijo oziroma potopijo – potunkajo v tünko – leseni čebriček, in zadelajo z zaseko – zoblom. Meso je tako dobro zamazano in zrak nima dostopa. Kakovost mesa, ki je prirejeno doma, daje še posebno strukturo in oblikuje enkratno aromo. 

BUČNO OLJE

Buče so zelo stara kulturna rastlina in človek je v stoletjih vzgojil veliko vrst, ki se med seboj razlikujejo po obliki, barvi, velikosti in ne nazadnje tudi po okusu.

Prav golica je buča, iz katere dandanes, tako kot pred sto in več leti, pridobivamo bučno olje. Kar 2.8 kg suhega semena potrebujemo, da iztisnemo en liter dragocenega gosto tekočega olja.

Semena vsebujejo veliko rastlinskih beljakovin in nenasičenih maščobnih kislin pa tudi veliko mineralov, magnezija, kalcija, silicija, selena in cinka ter vitamine A, B1, B2, C, D in E. V njih je redka aminokislina kukurbitin, ki posebej učinkovito zavira razraščanje prostatne žleze.

Prva značilnost, ki izstopa, je njegova intenzivna in zagonetna barva. Na prvi pogled zelena, a ko pogledate bolje, so v njej intenzivni rdeči odtenki – rdeči kot kri. Takšno je čisto bučno olje slovenskega porekla, saj je zaradi posebne klime, kot kaže, ta rdeči odtenek le pri nas. Čisto bučno olje je viskozno, gosto in zato »tiho« teče. V vonju je zelo močno aromatično zaznavna nota po orehih (po zelenih lupinah in listju), v okusu pa po praženih lešnikih.