Prikaz navad in običajev začnimo s prvimi pomladnimi opravili na vinorodnih območjih. Ta se začnejo na dan sv. Vincenca (22. januarja), ko vinogradniki opravijo Vincekovo rez in s tem slovesno začnejo z delom v gorici.

Ne smemo mimo fašenka. Svečnica (2. februar) je dan, ki odpre vrata pustnim likom, predvsem korantom. Med tradicionalnimi pustnimi liki s tega področja velja omeniti haloškega koranta, ki ima na glavi kravje rogove. V roki ima ježevko, okrog pasu pa zvonce, s katerimi preganja zimo in prinaša novo življenje oz. zagotavlja plodnost. Včasih je bil oblečen v opravo iz zajčje in kozje kože, danes je pogosto oblečen v ovčji kožuh. Obhodi kurentov so vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Med tradicionalne pustne like spada tudi rusa – dvonoga ali štirinoga neukrotljiva žival, ki ima ob sebi gonjača. V Okiču ruso imenujejo šarga (Brence 2003, str. 81–86). Značilna lika sta tudi haloški Jurek (predstavlja pomlad, njegovo oblačilo je narejeno iz bršljana) in baba deda nosi.

Praznik sv. Martina je po vsej verjetnosti nadomestil kako staro keltsko božanstvo in je nekakšen »jesenski pust«. Zanj so značilne obilne pojedine ter krst mošta. Na martinovanje je gospodar povabil sorodnike, prijatelje in trgače, ki so mu jeseni pomagali pobrati grozdje. Tradicionalne jedi na martinovanju so še danes martinova gos (ali tudi puran oz. raca), mlinci in rdeče zelje, zraven pa ponudijo mošt, ki postaja vino.

Za haloškega človeka je bila posebej pomembna skrb za gorico (vinograd), pa čeprav je bil morda le viničar na tuji zemlji. Po prazniku sv. Lovrenca (10. avgust) ali po velki maši (15. avgust), ponekod pa že kar hitro po aninem, so v vinogradih postavili klopotec. Haloški klopotec je šestkraki, narejen iz trših vrst lesa (bukev, hrast, jesen). Vetrnica (peresa) je iz lesa smreke, lipe, jelše ali jelke, deska, po kateri udarjajo majhni kiji – bati, pa je kostanjeva ali češnjeva. Rep je narejen iz hrastovih ali kostanjevih vej.

Zimski čas je bil čas za koline, furež. Furež je bil tako za otroke kot za odrasle praznični dan, saj so vedeli, da bo vsaj nekaj časa dovolj mesa. Na ta dan so pogostili tudi sosede ter sorodnike in vsak od njih je dobil nekaj kolin, predvsem klobas.

Ljudsko petje v Halozah je stopničasto, to pomeni, da pri nekaterih pesmi v drugi kitici zvišajo intonacijo. Poseben način petja je tudi petje na tretko pri ženskah. Trem glasovom se pridruži še četrti glas, ki gre preko vseh ostalih.