Fotografinja Maja Šivec s pričujočo serijo izhaja iz samoizpovednosti in prehaja v angažirano umetnost z željo po ozaveščanju.Grand mal, “zlobni duh”…
Fotografinja Maja Šivec s pričujočo serijo izhaja iz samoizpovednosti in prehaja v angažirano umetnost z željo po ozaveščanju. Umetnost, ki se trudi boriti bitke, ki se ne tičejo ali dotikajo njenega avtorja, v večini primerov izzveni kot mlačen in performativen poskus signaliziranja moralno-etičnih vrlin. Za uspešnost je neglede na formalne lastnosti nujno, da je avtor v svoj namen tudi osebno vpleten, ga raziskuje in z njim vsaj del časa živi. To je seveda samoumevno, če, kot Maja Šivec, umetnik raziskuje lastno bolezen v želji, da bi jo pomagal razumeti in jasno videti tudi drugim. V seriji črno-belih fotografij, ustvarjenih z daljšim ekspozicijskim časom, se avtorica osredotoča na telesni izraz epilepsije, predvsem krče in spremembe v gibanju, ki se pojavijo med epileptičnimi napadi. Čeprav je Maja Šivec dobro poznana po svojih fotografijah studijskih aktov, ki telo predstavljajo neposredno in detajlirano, se tokrat obrača k drugačni slogovni realizaciji ter raziskuje zabrisane sledi gibanja, ki so izolirane v nedoločljivem črnem ozadju. Fokus je izključno na človeškem premiku, ki odstopa od vsakodnevnega in pričakovanega gibanja – obenem je izražena zmožnost različnih realizacij človeka kot bitja bivajočega v gibljivem telesu ter tudi ujetost v telo, ki se v stanju napada ne podreja več družbenim normam in kontroli lastnika.
Epilepsija je najpogostejša nevrološka motnja oziroma skupina dolgotrajnih nevroloških motenj za katere so značilni epileptični napadi, ki se lahko pojavijo v obliki krčev, tresenja, podaljšanega strmenja ali spremembah v gibanju, vedenju, občutkih ali zavedanju. Je bolezen, ki se je skozi zgodovino pojavljala pod številnimi imeni: velika bolezen, sveta bolezen, božjast, morbus maior, grand mal. Zaradi nerazumevanja bolezenskega stanja, vpletanja šarlatanov v začetke zdravljenja epilepsije, njenih izrazitih simptomov in nezmožnosti, da bi bolezen kontrolirano ozdravili, so se skozi stoletja širile številne neresnice, s katerimi se soočamo še dandanes. Nemški duhovnik Berthold iz Regensburga je v 13. stoletju povezoval epilepsijo z »zlobnim duhom«. Spraševali so se o njeni nalezljivosti, v 17. in 18. stoletju so se ljudje tudi ločevali od partnerjev, da se epilepsija ne bi prenesla na potomce. Epileptiki torej niso bili videni kot »čisti« in prisebni – pred raziskavami moderne medicine je bilo njihovo bolezensko stanje videno kot neke vrste božja kazen in celo duševna bolezen. Celo etimološko lahko »epilepsija« pomeni polastitev. Hipokrat je o njej že v poznem 5. stoletju napisal spis O sveti bolezni, kjer je že takrat naslavljal tabuje, ki se je pritičejo in zavrnil misel, da je njen vzrok bolj svet od katerekoli druge bolezni oz. da bi v obolelega vstopil kakršenkoli duh. Vseeno je stigmatizacija vztrajala, splošno ozaveščanje o tej bolezni pa je tekoč proces.
Na fotografijah spremljamo različne stopnje ekstremnosti gibanja. Bolj kot so gibi vehementni, bolj smo osredotočeni na telo samo. Bolj kot se subjekt izgublja v zabrisanih oblikah, bolj razumemo stisko, breme in neobhodnost epileptičnega napada. Formalne lastnosti po katerih posega fotografinja gledalcu omogočajo ne le motrenje telesa in vseh njegovih specifik v luči bolezni, temveč tudi ozir na efekte notranjega stanja človeka, ki se sooča z epilepsijo. Z izgubo ostrine in vnosom sledi premika, lahko s kombinacijo empatije in znanja razmišljamo o epilepsiji kot stanju, ki se venomer počasi osvobaja zgodovinskih in družbenih konotacij. Lahko jo opazujemo, da bi bolje razumeli in čutili sočloveka.
(Sara Nuša Golob Grabner)
