Miha Bezeljak skozi samoironijo in vprašanja o pomenu umetnosti raziskuje, kako osebni problemi in stališča umetnika lahko postanejo odrski znaki, ki komunicirajo z občinstvom.
Z enosmerno komunikacijo preizkuša možnosti dialoga, pri čemer nas skozi refleksijo družbe, umetnosti in narave vodi k vprašanjem ponudbe, povpraševanja in notranjega izraza.