Antične gomile

Gomile pričajo o poseljenosti tega območja v času antike. Prvotne gozdove, ki so pokrivali dole in grebene, so pričeli krčiti naseljenci že v predrimski dobi. O tem pričajo gomile, ki so gosto posejane po položnih grebenih, običajno na osojnih straneh. Takšne gomile srečamo tudi v Jurovskem Dolu. Tukaj je pet gomil, ki so precej velike, saj meri največja v premeru 15 m in je visoka 1,7 m. Ker takrat pisave še niso poznali, tudi materialnih preostankov njihovih bivališč je malo in še niso proučena. O njihovem življenju in materialni kulturi lahko sklepamo le iz preostankov, najdenih v gomilah. Iz teh izvemo, da so poznali baker, bron in železo. Bron so uporabljali za orožje, kot so meči, osti sulic in puščic, za nože, pogosto tudi za sponke na obleki. Baker pa predvsem za ženski nakit in posodo. Lončarskega kolesa še niso poznali, zato so posode izdelovali ročno z nalaganjem trakov, nato so posodo zgladili. Posode so obarvali z zmesmi, ki so po žganju dale tudi vodotesnost. Barva žar je običajno črna, redkeje naravna. Pridodane posode za hrano kažejo, da so sklede že krasili s preprostimi vzorci. Pokopavanje umrlih v gomile seje ohranilo globoko v rimsko dobo. Sele širitev krščanstva v naše kraje, predvsem v 4. stoletju, uveljavlja skeletni pokop.